Sašo Rajsar je ena sama pozitivna energija. Na ledu je resen in zbran, a ko odloži hokejsko palico, je »Rajko« en sam nasmeh in pozitiven duh. Je Gorenjec v zelenem dresu, kar ga prav nič ne moti, saj je vzdušje v tivolski garderobi odlično.
Z njim smo se pogovarjali pred decembrskim premorom, ki ga imata v Alpski hokejski ligi slovenska kluba zaradi reprezentančnih obveznosti U20.
Avtor: Eva Brili Grebenar
Letos je tvoj plošček že dvakrat odločil tekmo proti Jesenicam, tvojemu nekdanjemu klubu. Je to naključje? Je tak gol še slajši?
Rekel bi, da to ni naključje. Ampak pustimo to, naj o tem razmišljajo drugi. Motivacija pa je zagotovo večja, če igraš proti nekdanjemu klubu, ki je hkrati tudi največji rival tvojega kluba. Želiš se dokazati in seveda je zato vse skupaj še slajše.
Druga sezona v Ljubljani. Kakšni so občutki v zeleno-beli garderobi?
Na začetku je bilo seveda malo čudno, ko sem vstopil v ”napačno” garderobo. Ampak zdaj je tu kot doma, vsi se razumemo, ekipca je super in kar naenkrat si tu kot doma.
Kako deluje ekipa?
Odlično. Veliko je heca med nami. Vseeno je, od kod je kdo, kakšen je, ves čas je ogromno dobre volje. Vedno najdemo razlog, da se pohecamo. K temu pripomore tudi naše raznoliko geografsko poreklo.
Hokej se je v zadnjih letih precej spremenil in ni več tako agresiven šport, drži?
Še vedno je veliko majhnih prekrškov, ki se jih s tribune morda ne vidi. Grobosti, kakršna je bila nekoč, pa ni več.
Kaj ti je hokej dal v življenju?
Vse. Hokej je način življenja. Da ti vse, disciplino, odnos do sebe do drugih, spoštovanje…
Kako si sploh začel igrati hokej?
Uf, v svojih zelo rosnih letih. Treniral sem vse naenkrat – tenis, nogomet, hokej… Pri tenisu sem pogrešal, da ne smem na drugo stran mreže in uredim zadeve. Na nogomet sem moral hoditi v Kranj, ostal je torej hokej. Veliko opreme, hiter šport, ravno pravi zame, ki sem bil vedno med bolj hiperaktivnimi.
Avtor: Eva Brili Grebenar
Kaj te motivira, da vztrajaš v tem športu?
Zagotovo se vsakemu igralcu zgodi, da pomisli o koncu kariere. Mogoče v enem trenutku nekaj ne gre, se počutiš, da si nekako nekje obtičal. A z vztrajnostjo se vse da. Lahko se vrneš, se dvigneš. In to je čar športa.
Imaš pred tekmo kakšne rituale?
(smeh) Veliko jih je. Najprej seveda je nujen kvaliteten počitek. Pa dober zrezek, najbolje še malo krvav. Ko pridem na tekmo, je najprej obvezna ena kava, potem sledi ogrevanje. To je kar pomemben ritual, ki ga moraš vedno dobro izpeljati. Obujem pa si vedno najprej levo drsalko in šele potem desno. Potem pa je treba glavo naštimati, da si ”doma”.
In kakšen je potem občutek, ko stopiš na led?
Včasih sem bil bolj nervozen, zdaj pa se poskušam čim bolj umiriti. Dobro je namreč, da si čim bolj osredotočen in umirjen. Da tekma pride k tebi in ne ti k njej. Preprosto prilagoditi se moraš tekmi.
